Pomanjkanje kisika, ki ga zarodki želv občutijo med razvojem, jim vzbudi sposobnost obstoja v okolju brez kisika med hibernacijo več mesecev.

Mnogo kajmanskih želv raje prezimuje na dnu ribnikov in jezer. Hkrati skrijejo glave pod plastjo ledu ali snega. V tem stanju brez dostopa do kisika plazilci lahko preživijo do pol leta. Ta skrivnostni ponos je pritegnil pozornost raziskovalcev.

Sposobnost obstoja več mesecev v pogojih hipoksije pri želvah je posledica njihovega srca, da dostavi potrebna hranila v celice telesa. Z razvojem bolezni srčno-žilnega sistema pri ljudeh nastane poškodba srca kot posledica pomanjkanja kisika. In nekateri plazilci, na primer želve in aligatorji, se lahko spoprijeti s to težavo, podprejo metabolične procese snovi, pa tudi delovanje mišičnega sistema med pomanjkanjem kisika.

Za preučevanje te edinstvene sposobnosti plazilcev so raziskovalci izvedli študijo predstavnikov skupine kajmanskih želv. Ena polovica jih je rasla in se razvijala v normalnih razmerah, druga pa v okolju, kjer je bila vsebnost kisika v atmosferi le 10% norme.

Kot rezultat študij, z močnim vnosom kisika v okolje živalske celice niso bile deležne večje škode.To lahko pomeni, da se kisik lahko šteje za enega pomembnih okoljskih signalov, po prejemu katerega je vključen določen seznam genov, ki sistemu srčnih plazilcev omogočajo prenos pomanjkanja plina v precej dolgem obdobju. V prihodnosti znanstveniki nameravajo to sposobnost želv uporabiti za zdravljenje številnih bolezni človeškega srčnega sistema.